Decembra se na tire vrača legendarni muzejski vlak

Muzejski Božičkov vlak bo prvič letos, 20. in 21. decembra, peljal potnike iz Kamnika do Ljubljane in naprej do Grosuplja, Trebnjega, Ivančne Gorice in Sevnice ter nazaj v Ljubljano prek Zidanega Mosta in Litije.

Zanimanje za vožnjo z muzejskim vlakom je bilo izjemno, saj so bile vozovnice za nekatere relacije razprodane že v eni uri od začetka prodaje. Zaradi tega se je vodstvo Slovenskih železnic odločilo, da potnikom, ki si želijo v teh prazničnih dneh občutiti pravo nostalgijo vožnje z muzejskim vlakom, omogoči dodaten termin, ko se bodo lahko zapeljali do Kranja, Borovnice, Grosuplja ali Litije in občutili praznični utrip lokalnih skupnosti.

105 let stara parna lokomotiva 25-026

Lokomotive serije 25 so začeli izdelovati v Dunajski tovarni lokomotiv Floridsdorf (Avstrija) okoli leta 1917 po načrtih konstruktorja Johanna Rihoseka za potrebe vleke tovornih vlakov, a so se uveljavile tudi za vleko potniških vlakov.

Parno lokomotivo 25-026 so izdelali leta 1920 in dandanes domuje v edinstvenem ambientu Železniškega muzeja Slovenskih železnic na Parmovi ulici v Ljubljani, ki je dom tehničnih dragocenosti in spominov s področja železnice.

Je ena izmed petih lokomotiv serije 25 v zbirki parnih lokomotiv v Sloveniji, ki so se ohranile vse do današnjih dni. Leta 1977, ob 120. obletnici proge Ljubljana – Trst, je bila izbrana za vožnjo jubilejnega vlaka na relaciji Sežana - Trst. Malo več kot 17 metrov dolga parna lokomotiva, ki tehta več kot 100 ton in ima ob vožnji naprej maksimalno hitrost 60 km/h, ob vzvratni vožnji pa maksimalno 50 km/h, je bila že leta 1999 aktivirana za vožnje muzejskega vlaka.

Vrnitev muzejskega vlaka na tire

Začetki projekta Muzejski vlak pri nas segajo v 80. leta prejšnjega stoletja. Po vmesnem premoru je Slovenija dandanes ponovno ena redkih držav, kjer na tirih še lahko vidimo parno lokomotivo in se z njo zapeljemo.

Parna lokomotiva 25-026 je v petek, 5. decembra 2025, prestala poskusno vožnjo, prvič po letu 2019 jo je Rok Šmon, najmlajši med strojevodji parnih lokomotiv, zapeljal iz Ljubljane do Kamnika in nazaj. V soboto, 13.decembra, pa je poskusno vožnjo prestala tudi celotna garnitura – parna lokomotiva z vagoni.

Po tekalni vožnji je Rok Šmon izpostavil, da se mu je odvalil pravi kamen od srca. V nadaljevanju je pojasnil zakaj: »Dejansko stanje parne lokomotive ni jasno, dokler ne gre na tekalno vožnjo. Šele na takšni vožnji v praksi vidiš, kako se obnašajo, še posebej tisti prenovljeni, ležaji oz. mehanski elementi, ki omogočajo nemoteno vrtenje gibljivih delov (npr. osi koles, gibljivi členi pogonskega mehanizma,…). Ostalo kot je npr. tlačna oprema se preizkusi že prej, tega stanja z ležaji pa ne veš, dokler nisi na takšni tekalni vožnji in jih ne raztegneš. Poleg stanja z ležaji pa so bile dileme z delovanjem lokomotive tudi na ostalih področjih. Vnaprej, še posebej po takšnem premoru, ko lokomotiva ni bila aktivna, nismo jasno vedeli, kakšno moč bo v praksi razvila lokomotiva in kakšno moč bo sedaj imel parni stroj glede na stanje tesnil, ali bo lokomotiva sploh razvila hitrost, ali bo premog dobro gorel in ali bo njegovo izgorevanje pravilno, ali bo vse v redu s podpihom. Je bilo odprtih še kar nekaj drugih vprašanj, na katera ne dobiš odgovorov s kurjenjem lokomotive, ki se odvija več ali manj na enem mestu. Odgovore približa šele preizkus lokomotive na tekalni vožnji. Lokomotiva pa je na naše veliko veselje delovala nad pričakovanji. Tja do polovice poti se je še uigravala (gre za normalen postopek pri lokomotivi v povezavi s pregrevalnimi elementi, kar vpliva tudi na strojne elemente), potem pa je vse delovalo tako kot mora.«

Celostna evalvacija lokomotive, pregled kotla, tekala, varnostnih sistemov, pridobitev vseh dovoljenj in certifikatov, obnovitev licenc strojevodij... stotine ur in kar nekaj neprespanih noči je bilo potrebnega, da je parna lokomotiva zopet aktivna na tirih.

Za vožnjo parne lokomotive še vedno velja, da je poleg strojevodje potreben še kurjač. Pri tekalni vožnji pa sta bila prisotna še dva vzdrževalca zaradi sprotnega odpravljanja morebitnih težav. Trenutno je za vožnjo parne lokomotive usposobljenih 8 strojevodij in 5 kurjačev.

»Dejansko stanje parne lokomotive ni jasno, dokler ne gre na tekalno vožnjo.«

Strojevodja, Rok Šmon, je omeni, da je bilo v času revizije kar nekaj izzivov z lokomotivo zaradi različnih vzrokov. Med drugim je izzive povzročil tudi parni generator, ki se je kot posledica mirovanja lokomotive razmagnetil in sprva ni dajal pravilne napetosti. Prav tako je svoje izzive predstavljal zračni kompresor, katerega pogonski del je parni in njegov najbolj kritičen del je razvodnik oz. krmilni del, ki ima kar 16 batnih obročkov in tu se je kot posledica mirovanja lokomotive nabralo ogromno nesnage, predvsem rje.

»Remont ni bil enostaven. Začeli smo z ničle, saj smo leta 2020 opustili projekt muzejskega vlaka. Zdaj je bilo treba najprej obnoviti licence za strojevodje, temu so sledili preizkusi lokomotiv ter preostali ukrepi, da smo prišli do današnjega dne, do poskusne vožnje,« je povedal Dušan Žičkar, direktor SŽ VIT, d. o. o.

»Sama vožnja nam je v veliko veselje, ker tu ne opravljamo le nekega dodatnega dela, ampak se zavedamo, da tako ohranjamo pomemben del železniške dediščine v Sloveniji in morebitnih naporov niti ne opazimo kot bi se morda pričakovalo. Ponosni smo! Je pa res, da smo, še posebej zaradi nekajletnega mirovanja, pri samih vožnjah še toliko bolj precizni in obnavljamo svoje znanje v praksi, tako strojevodje kot kurjači.«, je za konec dodal Rok.

Direktor SŽ Potniški promet, Miha Butara, je po uspešnem zaključku tekalne vožnje ponosno dodal: »Marca sem napovedal, da bomo poskušali vzpostaviti parno lokomotivo 25-026 in muzejske vagone. Zelo sem ponosen, ker nam je uspelo, na tem mestu zahvala celotni ekipi in podjetju SŽ VIT, d. o. o. Dokazali smo, da zmoremo, če se vsi potrudimo. Kot otrok sem bil navdušen nad parno lokomotivo, to, kar zdaj delamo, pa je ohranjanje slovenske železničarske dediščine.«

Zaradi izjemnega zanimanja za tovrstne vožnje, v Slovenskih železnicah stremijo k temu, da bi v letu 2026 muzejski vlak še večkrat zapeljal po tirih, saj se na ta način ohranja pomembna železniška dediščina in specifična znanja, ki so potrebna za takšno dejavnost.